Vse več požarov in vse večje škode, ki so jih le-ti povzročali, so narekovali Deželnemu odboru v Gorici okrepitev požarne obrambe. Tako je leta 1910 sprejel sklep, da bo finančno podprl vsako gasilsko društvo, ki se bo ustanovilo na njegovem območju. K temu pozivu se je priključil tudi župan Dornberka, in na seji občinskega starešinstva dne 25.9.1910, je že bil sprejet sklep o ustanovitvi gasilnega društva. Maja 1911 je Visoko c.kr.namestništvo v Trstu potrdilo pravila novega društva, in septembra 1911 je bil ustanovni občni zbor. Dne 9. novembra 1911 je društvo dobilo potrdilo o registraciji in pričelo formalno delovati. Vendar je bilo to burno obdobje – izbruhnila je prva svetovna vojna, Dornberk je bil v območju vojnega delovanja in je bil leta 1916 tudi izseljen. O kakršnemkoli delovanju društva tako ni nobenih podatkov. V času italijanske okupacije se dejavnost društva ni obnovila.

Po drugi svetovni vojni je Okrajna gasilska zveza Gorica videla praznino v tem osrednjem delu Vipavske doline in dala pobudo za ustanovitev gasilskega društva v Dornberku. Pobuda je bila v Dornberku sprejeta, v veliko pomoč pri ustanavljanju pa sta bila predsednik in poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Selo, Ivan Strnad in Bojan Bavčar. Pripravljalni sestanek je bil v Dornberku jeseni leta 1950, prišlo je 28 mož in fantov, ki so izrazili pripravljenost za sodelovanje. Marca leta 1951 je bil ustanovni občni zbor društva, za prvega predsednika je bil izvoljen Janko Šinigoj, za poveljnika Rafael Baša, za tajnika Rado Vodopivec in za blagajnika Metod Žorž.

Ohranjena zavarovalna polica iz leta 1952 kaže, da je društvo takrat štelo 15 operativnih gasilcev, že šest mesecev kasneje pa 28. V letu 1953 je doživelo društvo pomladitev, v svoje vrste je povabilo člane telovadnega društva »Partizan« - v društvo so prišle tudi prve članice. V letu 1956, ob razvitju prapora, je društvo štelo že 56 odraslih članov, 11 mladincev, 14 mladink in 21 podpornih članov.

V naslednjih letih je aktivnost društva nihala, občasno so se pojavljale tudi krize – največja leta 1958, ko se je zaradi notranjih konfliktov članstvo prepolovilo, druga takšna kriza je bila leta 1972. Vendar je društvo v vseh teh krizah zmoglo najti novih moči, in iz vsake krize narediti nov pomemben korak naprej v svojem razvoju.

Prvi društveni prostor je bilo skladišče bivše trgovine Andreja Kovačiča, ki je meril komaj 24m. Po dobrem letu je društvo dobilo drug prostor, v izmeri 100m, a potreben temeljite obnove, kar so gasilci vse opravili s prostovoljnim delom. Leta 1955 je društvo dobilo prvi tovornjak, in postavilo se je vprašanje garaže. Istega leta se je razvedelo, da se bo stara klavnica v Dornberku ukinila, in društvo je zaprosilo za dodelitev teh prostorov. Občina Dornberk jim je ugodila, in začele so se priprave na gradnjo gasilskega doma. Vodenje gradnje so zaupali ing. Petru Klančiču iz Šempetra. Dela so stekla z velikim navdušenjem in zares s svojim prostovoljnim delom je društvo leta 1964 dobilo svoj novi gasilski dom na sedanji lokaciji. Tudi ta dom je postal kmalu pretesen, društvo ga je tako dozidavalo in razširjalo vse do danes: prvo dozidavo s hišniškim stanovanjem je dom dobil leta 1971, naslednjo leta 1977, pa spet 1985, in zadnjo leta 2004.

Danes ima društvo sicer urejen gasilski dom, ki pa se mu pozna, da je bil dograjen in dopolnjevan z dozidavami in preurejanjem, zato bi njegovi funkcionalnosti lahko marsikaj očitali. Največjo težavo pa predstavlja lokacija, saj je gasilski dom v gosto poseljenem delu vasi, z ozkimi ulicami, in s težkim dostopom, kar večkrat resno otežuje delo gasilcev, tudi izvoze ob intervencijah. Posebno težavo predstavlja tudi dejstvo, da gasilski dom nima nikakršne razpoložljive površine – niti za parkirne prostore, in niti za gasilske vaje.

Društvo je svojo dejavnost začelo iz nič, brez vsake opreme. Na prve požare so gasilci odhajali s konjsko vprego, leta 1953 je društvo dobilo prvo motorno črpalko Rakovica. Potem je priskočila na pomoč kmetijska zadruga s svojim traktorjem. Leta 1955 je društvo dobilo prvi tovornjak – star ameriški vojaški tovornjak Dodge, ki je bil več v okvarah, kot pa v delovanju. Leta 1966 je društvo dobilo vozilo Zastava 615, ki je že bolje služilo svojemu namenu. Lata 1974 je društvo dobilo prvo avtocisterno in terensko vozilo. S tem se je pričelo novo obdobje, obdobje vse boljše tehnične opremljenosti društva.

Danes je društvo sodobno opremljeno za vse vrste požarov: ima kombinirano gasilsko vozilo in avtocisterno za prevoz pitne vode, s katero v časih suše in pomanjkanja pitne vode pomaga prebivalstvu. Ima terensko vozilo Pinzgauer, preurejeno za gozdne požare, in še eno terensko vozilo Pinzgauer za prevoz moštva, prav tako za gozdne požare. Poleg tega ima še komandno terensko vozilo Land Rover in vozilo za prevoz moštva - kombi.

Danes je društvo 3. kategorije, ki je s svojimi strokovno usposobljenimi prostovoljci in opremo sposobno in pripravljeno posredovati in pomagati kadarkoli, na svojem požarnem okolišu, pa tudi izven, kadar je to potrebno.